Nekaj časa je bilo zabavno živeti življenje drugega, dokler, dokler se ni od nekod prihulila želja biti to, kar si …
Pripoveduje: Damjana Černe.
Napisala: Manka Kremenšek.
Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.
Dober večer, otroci.
Ja, ja.
Tisti čas, ko naenkrat nihče ni hotel biti več to, kar je bil, je bil kaj čuden čas.
Mračen, temačen, siv in oblačen.
Nad cvetom se je kot mokra umazana conja razprostiralo nebo in ni pustilo, mislim, da bi splavale do sonca in do zvezd.
V gozdu pri stari bukvi je bilo slišati le šumotanje dežnih kapelj, ki so povzele po listju, se obešale na pajčevino s tkano iz magle in padale na zemljo.
Na gladini zelene mlake, ob potki k trem ribnikom pa so kaplje dežja risale kolobarje, ki so se podobno kot odmev v gorah širili in širili in kalili odsev drevesu.
vodi.
Tako je bilo dan za dnem, noč za nočjo in nič ni kazalo, da se bo nebo preobleklo v modro jutranjo haljo in si okoli vratu pripelo ogrlico belih očicam podobnih oblakov.
Uh, kako sem sita tega mokrega kak življenja.
Kjerkoli sem v mlakih kakvak ali kakvak na kopnem po Sod sama kvak mokroto.
Ko bi le imela krila, potem bi kvak lahko dvignila svoj žabi krak kvak visoko v zrak kvak in obežala mlaki.
Kvak tej kvak kakak zeleni spaki je pela svojo žalostinko žaba kvaka in otresala svoje mokre kra Pa žaba kvaka še ni izkvakala svoje žalosti, ko je droben glasak rekel: "Uuh, kakšno spolsko življenje.
Lezem, lezem in nikamor ne prilezem.
Ko bi vsaj ne bilo tako mokro, potem mi ne bi drselo in morda bi lahko v tednu dni prilezel po tisto praprot tamle in si malce vdahnil." O, če bi bil zajček hitronogec, potem bi bil svetu hip moj polžek, ki so mu gozdne živali zaradi neskončne počasnosti, s katero je osvajal svet na dele ime počasna enonoga noga, je bil tako strašansko obupan, da sta mu iz potrožičkov pritekli dve drobni solzici in se potopili v mokro prst.
Ha, ampak to ni bilo še nič.
Nad svojo usodo se je pritoževala tudi gospodična stonoga.
Nočem več biti stnoga in konec.
Sita sem tega, da si moram vsako jutro in vsak večer obuvati in sezuvati 50krat dva copata.
Ja.
In bukov ni hotela biti več bukov in hrast, ne hrast in tako dalje in tako naprej.
Vsakdo je hotel biti nekdo drug.
Čarovnica Copra, ki je domovala v plini stare bukve, je poslušala tožbe, godrnjanja in negodov.
pa ji je bilo kmalu vsega dovolj.
Iz levega kota svoje plinice je potegnila čarobno paličico, trikrat zamahnila z njo po zraku in spregovorila: "Voda, ogenj, zemlja, zrak.
Kdor hoče, naj se spremeni, v drugo kožo prelevi." V tistem hipu, ko so bile čudežne besede izrečene, se je polž počasna enonoga noga spremenil v zajca hitronogca in ž kvaka v ptico pevko in stonoga je postala štirinoga in bukal hrast in hrast podrast in tako dalje in tako naprej.
No, svet se zaradi tega seveda ni spremenil.
Meglene gmote so se še naprej plazile med deblih dreves in se kot pajčevina obešale na vejevje in dežne kaplje so bile še vedno mokre kot prej.
Kljub temu pa je bilo za bitjeca iz gozda pri stari bukvi svet videti nekako drugačen.
Žaba Kvaka, ki je postala ptica sraka, je prvič v življenju videla svojo zeleno mlako od zgoraj s ptičje perspektive.
In ko je razprla krila, so jo sirene zraka š odnesle na svojih krilih daleč, daleč proč in polž, počasna enonoga noga, si je v zajči preobleki v hipu ogledal gozd, v katerem je domoval.
In Hrast je občutil, kako je biti majhen, če si podrast in bukal, kako je biti hrast.
Nekaj časa je bilo zabavno živeti življenje drugega, dokler dokler se ni odnekod kot nekakšna bole prihurila želja biti to, kar si, biti svoj, pa če tudi se moraš celo življenje namakati v mlaki ali porabiti pet dni in pet noči, da prilezeš do grmovja, ki je od tebe oddaljeno dedroben človeški korak.
Žabja pamet je le žabja pamet in sodi v zeleni žabi žamet in polžje srce ni za hitre zajčje noge.
Jaz hočem postati zopet.
Jaz.
Lepo je biti ptica.
Lepo je, če znaš peti.
Ampak jaz sem žaba in to bi rada ostala.
Sploh pa se kmalu začne žabja svadba in jaz bi rada v svate je nekega dne zakrakalo nad zeleno mlako ob poti pri treh ribnikih.
In jaz hočem nazaj svojo hiško in rož žičke in eno nogo nogo.
Sploh pa mi ni več všeč, da se svet tako naglo vrti okoli mene.
Je godrnjal polž v zajči preobleki.
Prej sem lahko vsako stvar 300krat premislil, preden se mi je sploh kaj zgodilo.
No, zdaj pa se vse odvija s tako naglico, da mi v glavi kar cinglja.
Ja, coprnici copri ni preostalo drugega, kot da je iz levega kota svoje zopet potegnila čarobno paličico, z njo trikrat zamahnila po zraku in izrekla čarobni urok: "Voda, ogenj, zemlja, zrak.
Kdor hoče, naj se spremeni v svojo kožo prelevi." V tistem hipu, ko so bile čarobne besede izrečene, so bitjeca iz gozda pri stari bukvi zopet postala tisto, kar so v resnici bila in od takrat dalje si nikoli več pa če je deževalo dan in noč in je nebo pritiskalo k tlom, niso zaželela postati kaj drugega.
Raje so sedla pod buke bukvasto in počakala, da jih nezadovoljstvo mine.